Šport: Rally DP

Premoč Petrolovih ekip

Tekst in foto: Aljoša Mrak

Z avstrijskim International Pirelli Rally se je končala letošnja domača sezona v rallyju. Če pogledamo podrobneje samo prvenstvo, potem lahko vidimo, da so morali naši dirkači gostovati v tujini kar šestkrat (štirikrat v Avstriji, dvakrat na Hrvaškem), doma smo jih lahko občudovali pa le dvakrat (Rally Saturnus in Rally Velenje). V pogovoru s tekmovalci so se mi vsi potožili, da preveč gostujemo v tujini, saj naših pokroviteljev sponzoriranje v Avstriji ali na Hrvaškem razen redkih izjem sploh ne zanima.

Vsi sicer soglašajo, da moramo imeti dirke tudi v tujini, saj se lahko le tako kosajo s tujo konkurenco, po drugi strani pa bodo recimo avstrijski tekmovalci prišli na Saturnus le, če bodo tudi naši gostovali pri njih. Toda, kot je dejal eden od mojih sogovornikov, »prepoceni se prodajamo, saj moramo za njihovo gostovanje na našem najprestižnejšem rallyju tekmovati v Avstriji kar štirikrat.« Po svoje ima vsekakor prav. Zavedati pa se moramo, da organiziranje rallvja, še posebej v Sloveniji, sploh ni preprosto, zato se le še redki posamezniki spoprimejo z birokratskimi in denarnimi težavami. Tekmovalci so se tudi pritoževali, da imamo v koledarju preveč dirk oziroma, da bi bilo šest rallvjev popolnoma dovolj za naše prvenstvo. Nobenemu tudi ni jasno, zakaj se pri nas ne poslužimo tako imenovanih sprint rallyjev, kjer se dirka samo po eni ali dveh različnih hitrostnih preizkušnjah, dopoldne v eni smeri, popoldne pa v nasprotni. Če predpostavljamo, da ostaneta rallyja Saturnus in Velenje taka, kot sta bila do sedaj, potem bi lahko še z dvema sprint rallyjema idealno dopolnili sicer zelo skromno število domačih dirk. Že na začetku sezone je bil nesporni favorit za naslov državnega prvaka v rallyju Blejec Tomaž Jemc, s sovoznikom Matjažem Korošakom. Tekmovalec Petrol Racinga je že lani z istim Fordom Escortom RS Cos-worthom osvojil lovoriko najboljšega, letos pa je imel glede na število zmag očitno še manj težav. Zmagal je namreč kar na sedmih od osmih rallyjev, edino na rallyju Castrol Krappfeld mu je odpovedal menjalnik. »Lanski avtomobil je bil popolnoma razdrt in natančno pregledan, edina sprememba na njem je bila novejša elektronika. Kar pa zadeva prvenstvo, mislim, da bi se morali tekmovalci in odgovorni na AMZS dogovoriti in poskušati rešiti naše prvenstvo iz slepe ulice. Eden od mojih predlogov je, da bi v rallyju razpisali samo državno prvenstvo v skupini N, vsi ostali pa bi tekmovali izven konkurence. S tem bi pridobili več tekmovalcev, saj nakup in vzdrževanje skupine A zahteva toliko denarja, da si to lahko privoščimo le redki. Tekmovalci v skupini N bi se potegovali za točke prvenstva, drugi, z močnejšimi avtomobili, pa bi tako posegali po najvišjih mestih na posameznih rallvjih in s tem pritegnili pozornost medijev.« Na moje vprašanje, kako lahko usklajuje dirkanje na tako visoki ravni in hkrati dela v svojem podjetju, pa je odgovoril: »Glede na čas, ki ga porabim za pripravo dirkalnika, treninge, popisovanje prog in samo tekmovanje sem pravzaprav že profesionalec. Le po denarju to še nisem.« Pa naj še kdo trdi, da tekmujejo v našem prvenstvu samo nedeljski vozniki!

Če lahko rečemo, da Jemc ni imel neposrednega tekmeca, pa je bilo do zadnje dirke zelo napeto v skupini F2. Darko Peljhan in Andrej Jereb sta že dokazano zelo hitra voznika, ki sta z nekoliko slabšima avtomobiloma vedno grozila Jemcu, hkrati pa sta se zagrizeno borila za vsako točko v formuli 2.000. Idrijec Darko Peljhan je kot prodajalec Volkswagnov in Audijev sestavil zelo konkurenčni Golf Kit Car, le tehnične težave in smola pa so ga stale prvega mesta v F2. »Na začetku sezone sem v dirkalnik vgradil novo elektroniko, nato pa smo avtomobil postopoma dopolnjevali: po Croatia Rallyju je dobil nov motor, pred Saturnusom večje zavore in tovarniške gume, pred Velenjem šeststopenjski sekvenčni menjalnik itd. Žal pa je bilo preveč težav, da bi lahko konkuriral Andreju. Na rallyju John Doe mi je odpovedal motor, na Saturnusu sem imel težave z menjalnikom in odtrganim kolesom, nato je na Croatia Rallyju dokončno odpovedal star motor, na Martinskem rallyju in Velenju sem imel težave z elektriko itd. Se največ težav pa sem imel s predrtimi pnevmatikami, saj je moj način vožnje tak, da zelo rad »sekam« ovinke in s tem tudi veliko tvegam. Enkrat se splača, spet drugič ne. Navkljub tretjem mestu v skupni razvrstitvi in drugem mestu v skupini F2 sem s sezono zadovoljen, saj sem recimo tudi v Volkswagno-vem prvenstvu trenutno na šestem mestu.« Kljub temu, da tekmovalci še neradi govorijo o naslednji sezoni, saj je še veliko prezgodaj, pa Peljhan potihem razmišlja, da bo odpeljal le dva domača rallvja, zelo verjetno pa še dva rallvja za svetovno prvenstvo. »Enostavno nimam časa in volje, da bi tri četrtine domačega prvenstva vozil po sosednjih državah, saj je tudi medijski odziv zelo skromen.« Tisti, ki Darka poznamo, potihoma upamo, da je to le predah pred polno sezono z Golfom Kit Car četrte generacije. Veliko večje načrte pa ima njegov tekmec in letošnji zmagovalec v skupini F2, Izolan Andrej Jereb. Jereb velja v Sloveniji za enega najbolj nadarjenih voznikov, ki je že presegel mladostniško nezanesljivo vožnjo in se vedno znova izkazuje kot izkušen vrhunski voznik. V letošnji sezoni je peljal vrhunsko pripravljeno Ibizo, ki je bila po tehnični plati nekoliko podrejena Peljhanovemu Golfu, vendar pa je zato v kombinaciji z zanesljivim voznikom poskrbela za izredno zanimiv boj. »Avtomobil je sicer v osnovi zelo dober, pod motorni pokrov smo letos namestili močnejši dvolitrski motor (od Ibize Kit Car Evo1, op.a.), ki je še vedno šibkejši od konkurence,« je dejal Jereb. Na začetku sezone dirkalnik še ni bil optimalno nastavljen, kar se je poznalo kot poskakovanje avtomobila, pa Še na novega sovoznika se je moral navaditi. »Zato sem bil na rallyju Bosch kar zadovoljen s tretjim mestom v skupni razvrstitvi in drugim mestom v skupini F2.« Najbolj boleč mu je bil zdrs s ceste na Saturnusu, saj je bil po prvem (deževnem) delu rallvja zelo visoko v skupni razvrstitvi, nato pa je naredil napako, ki jo še sedaj najbolj obžaluje. Rally je sicer končal, vendar... »Razen napake na Saturnusu sem moral zaradi spleta nesrečnih okoliščin odstopiti tudi na Castrol Krappfeld Rallyju, saj se je sicer nedolžen zdrs s ceste končal v bodeči žici, ki mi je izklopila glavno električno stikalo. Nato pa se je vse skupaj končalo ob drevesu,« se spominja Jereb. Da mladi Izolan misli resno, smo lahko videli na Rallyju Petrol Velenje, na katerega je povabil Joaquina Calsina, drugega človeka Seata Športa oziroma, uradno prodajnega direktorja Seata Sporta. Takoj se se začele širiti govorice, da naj bi drugo leto Jereb peljal Ibizo Kit Car, vendar je po nje govih besedah še prezgodaj... »Vsekakor bi rad peljal vrhunski Kit Car, vendar morajo s tem soglašati tudi pri Petrolu, pa tudi kakšne dirke v tujini se ne bi otepal,« je bil z nasmehom na ustih skrivnosten Andrej.

Naslednji tekmovalec, ki je z zanesljivo in hitro vožnjo krojil vrh državnega prvenstva, je bil Vojko Podobnik z Mitsubishijem Lancerjem Evo3 skupine N. Posadka Podobnik/Praznik je sicer imela v skupini N le šibko konkurenco v Sandiju Bohu (Subaru Impreza) in Mihi Rihtarju (Ford Escort RS Cosworth), saj je prvi resno nastopal le na začetku prvenstva, drugi pa je imel preveč tehničnih težav s svojim Escortom, da bi lahko resneje ogrozil Podobnika. Zato si je moral Podobnik iskati drugo motivacijo. »Ker v našem državnem prvenstvu v svoji skupini nisem imel pravega tekmeca, sem poskušal konkurirati Peljhanu in Jerebu, za skupno uvrstitev na vsakem posameznem rallyju, vendar več kot končnega četrtega mesta v DP nisem uspel doseči. To je moje edino razočaranje. Sem pa zato trenutno vodilni v (odprtem) avstrijskem državnem prvenstvu v skupini N, kjer se bo o zmagovalcu odločalo na zadnjem rallyju Sem-perit (od 5. do 8. novembra, velja pa za evropsko prvenstvo s koeficientom 10, op. a.). Lahko pa se tudi pohvalim, da zasedam prvo mesto v srednjeevropski coni v skupini N.« Iskrene čestitke v mojem imenu in verjamem, da tudi v imenu naših bralcev! Za naslednjo sezono pa bo skoraj zagotovo peljal še konkurenčnejši Mitsubishi Lancer Evo5, ki ga bodo v kratkem kupili in dali predelati v tujino. »Sicer še zbiramo ponudbe, vendar bo dirkalnik vrhunsko prirejen v tujini, pa tudi spremljevalno moštvo bo iz tujine.« Profesionalno, ni kaj. Zanimivo je dejstvo, da sta na drugem in tretjem mestu v skupini N dva dirkalnika, ki sta se borila predvsem za prvo mesto v skupini N do 2.000 ccm, to sta Opel Astra GSi in HondaCivic Vti. Za volanoma pa sta sedela dva mlada talenta, ki jima v dirkanju napovedujejo (seveda z zvrhano mero vztrajnosti in uspešnosti pri pokroviteljih) še svetlo prihodnost: To sta Rok Černjavski in Boštjan Turk. Posadka Černjavski/Vidmar je šele pred letom pristopila k naši največji ekipi, že takrat pa smo ugotavljali, da je kombinacija Rokovega talenta in Dušanove izkušenosti prava za uspešno sezono. Černjavski je sicer naredil med sezono kar nekaj napak, največja med njimi pa je prav gotovo odstop po vodstvu na Martinskem rallyju. Želja, da bi pred množico gledalcev skočil najdlje, je bila prevelika, kar pa se je končalo s polomljeno polosjo na njegovi Astri. Zato smo morali na prvaka v N do 2.000 ccm počakati prav do zadnjega rallyja, kjer pa je končno osvojil tako želeno lovoriko. Nekateri poznavalci našega rallyja sicer ugotavljajo, da je Rokov način vožnje veliko primernejši za skupino A do 2.000, vendar bi za tak korak moral nabaviti vsaj različico Kit Car, saj s »klasično« skupino A ne bi bil konkurenčen. Da pa tekmuje sam s seboj, tudi ni cilj, kajne? Posadka Turk/Kurent se je za ekipo Honda Amortizer Team vozila s Hondo Civic Vti, ki je po tehnični plati nekoliko nedorasla Oplovi Astri. Da ne bo pomote. Honda Civic je namreč opremljena s samo 1,6-litrskim motorjem, kar pomeni, da se mora boriti v skupini z dvolitrsko konkurenco. Turk je v tej skupini zmagal kar trikrat, kar kaže na nadarjenost voznika in voljo ekipe, da bi tudi z nekoliko nekonkurenčnim avtomobilom segala tik pod vrh. Da se naši dirkači vozijo na meji svojih avtomobilov, priča tudi njun štirikratni »salto« na rallyju John Doe, kjer sta avto sicer popolnoma uničila, a sta ostala nepoškodovana. Tudi to je rally. Žal pa so pri ekipi Honda Amortizer Team po slabem začetku s Civicom skupine A rally v tej skupini popolnoma zanemarili in se raje posvetili gorsko hitrostnemu prvenstvu. Škoda, saj bi lahko tudi s tem avtomobilom krojili vrh državnega prvenstva. V tej skupini moramo omeniti še Borisa Bržana, ki je dokazal, da se lahko tudi z malim Citroënovim Saxojem VTS daleč pride, in nenazadnje Ivana Vidica, ki je po lanskem uspehu letos le s težavo sledil najboljšima dvema. Za pravo popestritev našega rally-ja pa vedno znova poskrbita Ladi Samari, ki ju vozita Borut Smrdelj in Mičo Milosavljevič, in nenazadnje vozniki Zastavinih Yugov. Smrdelj si je za letos očitno nabral dovolj pokroviteljev (in seveda svojega denarja), da je z atraktivno vožnjo navduševal gledalce skoraj celo sezono, pri Yugih (večina jih prihaja iz Idrije, kjer imajo kar svoje prvenstvo) pa je še sedaj odmevno 21. mesto Aleksa Humarja na rallyju Saturnus.

Največji problem našega državnega prvenstva v rallyju niso slabi avtomobili, še manj počasni in neatraktivni vozniki. Daleč največji problem je dejstvo, da se na avstrijskih rallyjih pojavi na štartu le od sedem do trinajst slovenskih posadk, na naših rallyjih pa okoli štirideset! Zato si lahko mislite, da bi, če bi bilo recimo v Sloveniji štiri ali pet rallyjev, tudi sedaj neredni vozniki odšli dvakrat v tujino. Več pa nikakor ne, kar se mi zdi popolnoma logično, saj so stroški vrtoglavo visoki, potovanje pa vzame preveč časa, da bi si lahko to privoščili. Pa tudi medijska odzivnost je, če je dirka predaleč od Slovenije, nična.

revija Avto, November 1998