Kotaljenje za življenje!

Okrogli dve desetletji sta minili, odkar se je elektronski sistem zoper blokiranje zaviranih koles (ABS), prej namenjen zgolj letalom, naselil tudi v osebne avtomobile, nato pa še v avtobuse, v tovornjake in na motocikle. Najprej so prednjačile znamke Bosch, BMW in Mercedes-Benz, potem pa se je nova varnostna tehnologija hitro razlezla po svetu. In - kot da je bilo včeraj - se spominjam, kako me je Mercedesov razvojni inženir, v tedanji limuzini razreda S, medtem ko sva drvela po z vodo oblivani tovarniški preskusni progi in se urno bližala iz stožcev sestavljeni »oviri«, spodbujal: vozite vsaj 150 kilometrov na uro, potem pa na vso moč zavirajte in se ognite stožčasti prepreki!

Zdelo se je čudežno, toda preskus je uspel. Tehniški trik je bil preprost: kotaljenje - namesto drsenja. Tako je volan, tudi ob ostrem zaviranju in celo na zelo spolzkih tleh, obdržal svojo veljavo. Kolesa, ki se ko talijo, je moč voditi, drsečih pa ne! Zdrsom posamičnih koles se ABS zoperstavlja s tipali, ki zdrse zaznavajo (in jih sporočajo v »upravno enoto«), ter s sprotnimi, kratkotrajnimi, a ponavljajočimi se popuščanji zavorne moči na drsečih kolesih. Te elektronske odzive je v potniškem prostoru slišati kot zoprno brnenje, noga na zavornem pedalu pa začuti nervozne trzljaje in rahlo »otrditev« pedalskega giba.

Osnovna naloga zavornega ABS je torej preprečiti kolesne zdrse, posledična pa - preprečiti drsenje vozila med zaviranjem in olajšati njegovo vodenje, na primer mimo nenadnih ovir, ali skozi prehitro načeti ovinek; pa tudi takrat, kadar je - med zaviranjem v ravni smeri - oprijem pnevmatik enega vzdolžnega kolesnega para povsem različen od oprijema pnevmatik drugega vzdolžnega kolesnega para.

Vse to sistemu - razen v izjemnih okoliščinah, ko je hitrost avtomobila povsem fizikalno neobvladljiva, ali pa je voznik zelo nevešč svojih opravil - skoraj popolno uspeva.

Zmotno pa je prepričanje, da zmore ABS skrajšati zavorne razdalje. Tej nalogi namreč v večini primerov ni kos.

Kar je tudi logično: vsak zdrs kolesa (oziroma vseh avtomobilskih koles) sproži kratkotrajna popuščanja zavorne moči, ki se ponavljajo toliko časa, da vozilo obstane. Čim slabše je trenje med pnevmatikami in voziščem (zglajen asfalt, mokro cestišče, pesek, sneg, led,...) tem večkrat zavore popustijo (in vnovič primejo), pot zaviranja pa se nevarno daljša.

Praktični preskusi dokazujejo, da je izkušeni voznik v takšnih okoliščinah (in s spretnim »staccatom« na zavornem pedalu) zmožen prej ustaviti vozilo brez ABS, kot pa s pomočjo tega sistema. Zato so nekatere tovarne ponujale možnost izklopa ABS, vendar so se »igračkanja« voznikov s temu namenjenim stikalom izrodila v prepogoste okvare sistema.

Zato morate vedeti: ABS v avtomobilu ni vsemogočna naprava. Resda utegne s kotaljenjem koles in s tako omogočenim vodenjem avtomobila marsikomu rešiti življenje. Ampak čisto preprostemu naletu, na primer takrat, ko za ogibanje oviri ni ne prostora ne časa, se zgolj z ABS ne boste ognili. Staro in tudi dirkaško preskušeno pravilo uči: avtomobil se najhitreje ustavi z blokiranimi kolesi. Žal se to ne zgodi vselej pravočasno in tako kot bi si želeli.

Filozofija ABS je (včasih) torej rahlo tvegana, a (največkrat) sprejemljivo razumna: bolje s kotalečimi kolesi in z manj ukročeno hitrostjo mimo ovire, kot pa s tveganim drsenjem naravnost vanjo.

Je pa nesporno: večina razuma mora biti - vsem varnostnim sistemom navkljub - v voznikovi glavi; in to že preden je potrebno uporabiti zavore!

revija Avto, Februar 1999