Vse (je) najboljše!

Tako je to: vabilo k praznični torti pride od Pucha. Torta je v Grazu, razrežejo pa jo Mercedesovi ljudje iz Stuttgarta. In na njihovih priponkah piše DaimlerChrysler. Avtomobilski svet se sicer vztrajno veča, a tudi oža hkrati.

Slavje je bilo v čast Pucha G, alias Mercdesa-Benza G (G=Gelandewagen, po naše terenski avtomobil), ki prav te dni slavi že dvajsetletnico obstoja. Dvajset let: časovni drobižek, če jih gledamo skozi Zemeljsko večnost, in vražje dolga doba, ko gre za avtomobilski model.

Puch G (pod tem imenom, a tehnično povsem enak Mercedesu-Benzu G, je naprodaj v Avstriji, Hrvaški, Liechtensteinu, Sloveniji in Švici) je bil torej rojen aprila 1979 - a šele potem ko so se pri Daimlerju-Benzu (že) leta 1972 odločili seči tudi na področje terenskih avtomobilov, namenjenih izrazito vsestranski uporabi. Ker so imeli premalo tovrstnih izkušenj, so se oprli na Puchovo znanje v Grazu, kjer sta jim šla - večidel vojaškim potrebam namenjena - Haflinger in Pinzgauer že zelo dobro od rok.

Daimler-Benz AG je v tovarno na graškem obrobju Thondorf vložil 100 milijonov mark in jih opremil z zamislijo o novem vozilu, z motorji in menjalniki ter z nekaj notranje opreme. Puch se je lotil podvozja in priključljivega štirikolesnega prenosa moči ter poskrbel, da se je vse skupaj, s šasijo in karoserijo vred, pred koncem montažnega traku seštelo v enega najboljših terenskih avtomobilov vseh časov. Najprej s platneno, potem pa še čvrsto streho.

Puch G (oziroma Mercedes-Benz G, da ne bo kakšne zamere) je bil in je ostal zajeten, predvsem pa oglat (s popolnoma ravnimi šipami), trpežen, klen, zmogljiv in drag terenski avtomobil, ki mu še vedno ni para. Uporabljajo ga bogataši in avanturisti, plejboji in vojaki, manekenke in papež; pa tudi povsem običajni ljudje. V polnih dveh desetletjih je - z izjemo modernejših motorjev in menjalnikov, dokaj blagih popravkov pri podvozju in luksuznejše opreme (ko gre za civilne različice) - še vedno takšen, kot je bil. To vem, ker sem Puch G prvič preskusil le poldrugo leto po tistem, ko je nastal. Pa je v njem sedeti tudi danes do pike enako kot takrat: rahlo previsoko, dosti preblizu vrat in armaturne plošče, z izbuljenima utripalkama na prednjih, dobro vidnih blatnikih pred očmi in z nadvse pomirjujočim občutkom, da je povsem vseeno, kje ga vozite.

Jasno: karoserijska zunanjost je z leti postala naklonjenejša podrobnostim, zunanji ogledali sta že dolgo temeljitejši, civilnim voznikom pa so zlagoma olajšali delo: z manj ročicami in z več stikali za diferencialne zapore (prednjo, sredinsko in zadnjo) ter (že nekaj časa izključno) s samodejnim menjalnikom, ne glede na motor v nosu.

Od aprila 1979 do letošnjega marca so izdelali in prodali 140.000 Puchov G/Mercedesov G. Približno 30.000 jih pripada »civilni« seriji 463 (izdelovanj od leta 1990), s stalnim štirikolesnim pogonom, 110.000 pa različneje namenski, večidel »vojaški« seriji 460/461 z v osnovi dvokolesnim, a s hkrati priključljivim štirikolesnim pogonom. Karoserijske oblike so: kratek in dolg kombi, kabriolet, dostavnik ter zgolj prednji kabinski del s tremi možnimi medosnimi razdaljami in hkrati s tremi šasijskimi dolžinami za različne posebne nadgradnje. Na voljo je tudi blindirana karoserijska izvedba.

Celotna ponudba obsega štiri Mercedesove motorne možnosti: vrstni, petvaljni, 10-ventilski turbodizel 290 (2874 ccm, ter vrstni, šestvaljni, 24-ventilski turbodizel 300 (2996 ccm, 130 kW/177 KM), vrstni, šestvaljni, 18-ventilski bencinski motor 320 (2199 ccm, 158 kW/215 KM) in osemvaljni (V-oblike), 24-ventilski bencinski motor 500 (4966 ccm, 218 kW/296 KM) za serijo 463. Seriji 461 in motorju 290 TD pripada štiristopenjski samodejni menjalnik starejše generacije, civilni seriji 463 ter drugim trem motorjem pa novejši, petstopenjski samodejni menjalnik.

Najzmogljivejši motor so namenili tudi jubilejni različici, Puchu G/Mercedesu-Benzu G 500 Classic, ki mu hkrati pripadajo tudi prefinjena notranja oprema, zunanja barvna skladnost (odbijači, ogledala), 18-palčna platišča iz lahke kovine, - usnjene obloge črne ali vijolične barve, imenitnejše ozvočenje za glasbo v avtu in tako dalje. Pa seveda tudi vse tisto, kar spada k nepraznični različici G 500 V8 (glejte AVTO, marec 1999). Na skromnem razstavnem prostorčku, namenjenemu gostom v teh jubiljenih dneh, so novi G 500 Classic ponosno parkirali ob bok Puchu G, ki ima za seboj natanko 900.000 prevoženih kilometrov (pa ne po avtocesti med Grazom in Stuttgartom, ampak predvsem po Afriki in marsikje drugje); in še vedno vsak dan in brez težav vozi.

Dobro, dvajset let je mimo, kaj pa zdaj? Nič! Vse bo tako, kot je bilo, pravijo možje iz Stuttgarta in Graza, ki temu terenskemu imenitnežu ves čas stojijo ob strani. Tudi hišni model ML, po obliki modernejši, po pogonski zasnovi drznejši, po terenskih zmogljivostih pa precej razvajenejši avtomobil Mercedesovo-ameriškega porekla (ki ga bodo vsak čas začeli sestavljati tudi v Grazu), modela G ni ogrozil. Nasprotno: civilno povpraševanje po jubilantu celo vnovič narašča.

Temeljiteje spreminjati ali celo ukiniti avtomobil, ki že toliko časa (in še vedno) velja za najprepričljivejši terenski avtomobil na svetu, bi bila zares nespametna poslovna poteza.

Vse (je) najboljše, torej!

revija Avto, April 1999