Zasluženi počitek

Renault Clio prisopiha pred nebeška vrata in potrka. Sveti Peter mu odpre in ga začudeno vpraša. "Kaj pa ti počneš tukaj, saj veš, da avtomobili zaradi onesnaževanja okolja ne morejo v nebesa? Kako ti sploh kaj takega pade na pamet?" Clio mu ponižno odgovori: "Služil sem avtomobilističnim novinarjem v uredništvu revije Avto." Sveti Peter ga potreplja in mu pomilujoče odgovori: "Potem pa si kljub vsemu zaslužiš miren kotiček s pogledom na pekel, v katerem se bodo v prihodnosti novinarji te revije cvrli."

Pred dobrim letom dni so nam na supertest zaupali Renault Clio 1,6 RXE. Avto, nad katerim je navdušenih ogromno Slovencev, je dobil priložnost, da se dokaže in opraviči svoj sloves. Motor je bil ravno prav utečen, saj je bilo prevoženih že 7.000 kilometrov, ko smo ga prevzeli. Potem pa se je začelo čisto zares. Pravi preskus, brez kakršnegakoli razvajanja. V prvih dneh smo si ključ avtomobila kar podajali iz rok v roke in pridno nabirali prve supertestne kilometre, ob tem pa smo spoznavali avto in njegove vozne lastnosti. Oprema z oznako RXE je obljubljala veliko, kljub temu pa je bila prijetno presenečenje. Clio je imel prav vse, kar pričakujemo od avtomobilov, pri katerih je treba bistveno globlje seči v žep. Od električnega pomika prednjih stekel in zunanjih ogledal, radia s CD in obvolanskimi gumbi za upravljanje, potovalnega računalnika in klimatske naprave do centralnega zaklepanja z daljincem. Po zaslugi nastavljivega volana in voznikovega sedeža si je vsak od nas lahko nastavil zanj najugodnejši položaj.

Po prvih meritvah na letališki stezi na Brniku je bila pred Cliom prva daljša pot do Španije. Na takih razdaljah šele začneš resnično ceniti stvari s seznama opreme. Res pa je, da je ob 255 litrih prtljažnega prostora treba premišljeno izbirati garderobo za potovanje, še posebej, če so v avtu trije ali štirje potniki. Zato je še bolj razveseljiv zelo dober izkoristek prostora za odlaganje drobnarij v potniški kabini.

Prav v sončni Španiji smo doživeli hladen tuš. Ponoči je pred hotelom Clio očitno pritegnil veliko pozornost zaradi napisa "supertest" in dolgoprstneži se niso mogli upreti skušnjavi. Razbili so zadnje stransko steklo in si postregli z radijem, varnostnim trikotnikom, ki je bil v avtu, in nekaj drugimi malenkostmi. Za nameček je na poti domov odstopilo še tesnilo vetrobranskega stekla, ki so ga v Ljubljani takoj popravili ter namestili tudi manjkajoče zadnje stransko steklo. Clio je bil pripravljen za nove dogodivščine, ki smo jih doživljali skoraj po vsej Evropi. Z njim smo obiskovali razstave, koncerte, se odpravljali na oglede dirk formule 1 ali pa s prijatelji na potep za konec tedna. Nikjer nam ni bilo nerodno zaradi Cliove zmogljivosti. Na avtocestah je bil dovolj hiter, da ni bilo treba drugim gledati v izpušne cevi, na ozkih ulicah starih mestnih jeder pa se je izkazal s svojo okretnostjo.

Zanesljivo podvozje, ki zagotavlja nevtralno lego na cesti, je v kombinaciji z 1,6-litrskim motorjem in 90 konjskimi močmi potešilo naše apetite po bolj dinamični vožnji. Ob tem so zaradi dobre zvočne izolacije motorja potniki lahko uživali ob poslušanju glasbe (z novega radia), medtem ko je voznik z veseljem sukal natančen servo volan in pritiskal na plin, da bi izvabil bolj športen zvok.

Ne mislite, da smo se izživljali in postavljali hitrostne rekorde, se na križiščih podpisovali z gumami na asfalt ob sunkovitem speljevanju ali pa zavirali, da bi se vse kadilo. Ne! Dobro smo se zavedali, da preskus ne traja le nekaj dni in da sebi pljuvamo v skledo, če bomo s Cliom grdo ravnali, saj bomo po nepotrebnem izgubljali čas v mehaničnih delavnicah. Res pa je, da nismo nedeljski vozniki in si še posebej na kakšnih gorskih cestah radi privoščimo bolj dinamično vožnjo. Celoten test smo prevozili z dvema kompletoma pnevmatik, saj smo Clia, kot se za varno vožnjo spodobi, pozimi preobuli v zimske gume. Ne glede na vremenske razmere smo s tem avtomobilom vedno prišli pravočasno na želeni cilj. Celo v najhujši zimi, ko je zaradi ogromnih količin snega večina skrila za nekaj dni svoje avtomobile v tople garaže, smo se mi prebijali po zamedenih cestah brez posebnih težav.

Nekaj manjših nevšečnosti smo v času celega preskusa tudi imeli, le da nobena ni sodila na spisek hudih zamer, ki bi nas spravile v slabo voljo. Dvakrat smo se morali za kratek čas ustaviti na servisu, ker se je iz čistega ljubega miru prižgala kontrolna lučka varnostnega meha. Prvič se je to zgodilo sredi zime, nato pa še slabih 10.000 kilometrov pred koncem testa. Ni šlo za bojazen, da bi se varnostni meh sprožil, a kljub temu med vožnjo nisi povsem sproščen, saj taka napaka večkrat oznanja težave z elektroniko. Obakrat so nam serviserji napako takoj odpravili in potrdili naše sume, da je šlo zgolj za napako na elektroniki. Bližali smo se 47.000 kilometrom, ko je v prostem teku motor postajal nemiren in je merilnik vrtljajev vidno nihal. Zato je bilo treba predvsem na križiščih pri speljevanjih krepko pohoditi plin, če nisi hotel, da bi ti avto kar zadušilo pri speljevanju. Ob obisku Renaultovega servisa so nam po pregledu pojasnili, da je puščalo tesnilo na izpušnem kolektorju. Bolj kot to nas je presenetilo, ko so nam povedali, da se vidimo čez nekaj dni, ko nam bodo zamenjali tudi počeno zadnjo vzmet. Pred to novico nismo imeli posebnih težav med vožnjo. Po menjavi vzmeti nam je bilo jasno, zakaj ni bilo opaznejše razlike v vožnji, saj je bila vijačna vzmet počena čisto na vrhu in se napake ni videlo, vzmet pa je bila trdno v svojem ležišču. Ob popravilu so nam na servisu povedali, da je šlo za tovarniško napako. Na zadnjih sedem tisoč kilometrih je bil Clio zelo zanesljiv in tudi na končnih meritvah se je dobro »izkazal.

Avto smo odpeljali v tovarno, od koder je tudi prišel. Sledilo je čisto zadnje dejanje našega supertesta. V manjši Revozovi servisni delavnici, kjer "kraljuje" Rudi Šali, ki je vsem ljubiteljem avtomobilskega športa zelo dobro poznan, smo Clia razstavili. Če smo čisto natančni, sta Rudi Šali in njegov sodelavec Andrej Banko v dveh dneh razstavila avto do najmanjših vijakov. Nekomu, ki se ne spozna kaj dosti na avtomobile, bi se ob pogledu na popolnoma razstavljen Clio nehote zastavilo vprašanje, ali bodo mehaniki sedaj vse te vijake, obročke, vzmeti in ostale dele le še pometli v zabojnik za smeti ali morda kaj od tega še uporabijo.

Sledil je natančen pregled delov in nekaj meritev. Vedno nasmejani Rudi, s katerim se poznava že več kot petnajst let, se je nagajivo muzal, ko sem po rokah svaljkal bate, božal odmično gred in čisto od blizu gledal, če so kje kakšne raze, ter natančno pregledoval zobnike menjalnika. Videl je moj zaskrbljen pogled, ker nikakor nisem mogel najti kakšne majhne napake, da bi lahko začel sitnariti. Po krajšem času, ko sem s prsti pretipal že vse vitalne dele, je rekel: "Ja, če se še tako trudiš iskati dlako v jajcu, je še posebej na motorju ne boš dobil, saj ima avto premalo kilometrov. Dobro veš, da morajo motorji zdržati brez posebnosti prek 100.000 kilometrov. Poleg tega je bil avto redno servisiran in vzdrževan. Mi je pa všeč, da se zanimaš za resnično stanje avtomobila." Dovolj je bilo otipavanj, na vrsti so bile natančne meritve. Andrej Banko je vzel debelo mapo s tovarniškimi podatki mer posameznih delov, z Rudijem pa sva se lotila dela z mikrometrom in kljunastim merilom v rokah. Po koščkih smo dokončno "secirali Clia. Odstopanje smo zaznali le na glavnem ležaju, kjer je bila razlika neopazni dve stotinki milimetra. Vsi kovinski deli ter glava in blok motorja so bili v brezhibnem stanju. Pri "potrošnem" materialu pa je bila lamela sklopke za sedem desetink tanjša, za dva milimetra so bile tanjše tudi zavorne obloge zadnjih zavor. Ob ponovni "oživitvi" bi bilo priporočljivo zamenjati že načete letne gume in gumice na brisalcih. Za čim lepši izgled bi bilo treba popraviti tudi nekaj odrgnin na sovoznikovih vratih, ki smo jih dobili na parkiriščih. Po končanem delu smo skupaj z Bojanom Prosencem, ki je pri Revozu odgovoren za stike z novinarji, ob dobrem kosilu še kar nekaj časa klepetali o našem Cliu.

Zaključek supertesta je preprost. Renault Clio 1,6 RXE je dober avto, vreden zaupanja, saj nas na našem supertestu nikoli ni pustil na cedilu. Ob vsem, kar nam je nudil, smo mu oprostili tudi tistih nekaj nerodnosti, ki smo jih imeli med preskusom. Poleg zanesljivosti je pohvalna tudi njegova zmerna žeja, saj je pri tako raznolikih načinih vožnje in pri tako pogosti menjavi voznikov še vedno ostal na osmih litrih in enem požirku bencina na sto kilometrov. Pri odpravljanju manjših zadreg so na servisu upoštevali jamstveni rok, zato nismo imeli nobenih nepričakovanih stroškov.

Morda se vam bo zdela skupna Številka vseh stroškov kar lep znesek, ne pozabite pa, da to pomeni v dobrih 50.000 kilometrih preskusa le 14 tolarjev na prevožen kilometer s cestninami vred.

Medtem ko prebirate ta članek, je Clio že ponovno sestavljen in nekomu bo dobro služil še veliko deset tisočev kilometrov. Pa srečno, "naš" Clio!

revija Avto, September 1999