Jubilej: Tretji Hrastov memorial

Starodobniki na Ljubelju

Tekst in foto: Matija Janežič

Drugi septembrski vikend je bilo lepo sončno vreme, kar je bil še dodaten razlog, da se je na ljubeljske strmine, ki drugače samevajo, le tu pa tam jih obišče osamljen popotnik ali kolesar, podalo ogromno ljudi. Glavni razlog je bil drugje. Na vrh ljubeljskega prelaza so, kot vsak september zadnjih šest let, vozili starodobni motocikli in avtomobili ter tekmovali, kateri se bo bolje izkazal na stari makadamski cesti.

Zdajšnje dirke starodobnikov na Ljubelj organizira Avto-moto društvo iz Tržiča v spomin na nekdanje gorske dirke, ki so potekale tja do začetka šestdesetih let, ko so ob dograditvi predora skozi Karavanke staro cesto zaprli za promet.

Stara ljubeljska cesta je zaradi svoje težavnosti že od nekdaj pomenila velik izziv za avtomobiliste in njihovo tehniko. Imenovali so jo kar "strah za avtomobile". Da bi predvsem sebi dokazali, da je strah znotraj votel, okoli pa ga nič ni, so že zelo zgodaj na Ljubelju začeli organizirati tekmovanja.

Prvič so se avtomobili na njem pomerili že v letih pred prvo svetovno, ko je Kranjski avtomobilski klub s Cesarsko kraljevim avtomobilskim klubom z Dunaja sodeloval pri organizaciji znamenitih avstrijskih alpskih preizkušenj, imeno zaradi prevelikih nesoglasij pri organizaciji obupali.

Dirke na Ljubelj ni bilo vse do leta 1931, ko se je MK Ilirija iz Ljubljane odločila organizirati dirko na lastno pest. V tistih časih so bili avtomobilski in motociklistični klubi strogo ločeni in, ker Ilirija od ljubljanske sekcije Kraljevega avto-kluba nikakor ni mogla dobiti privoljenja za organiziranje avtomobilske dirke, so se omejiti le na motocikle. 23. avgusta 1931 je bila prva motociklistična dirka na Ljubelj. Že na prvi dirki so tekmovali tudi tuji dirkači, Ljubelj pa si je začel pridobivati status ene najtežjih mednarodnih gorskih tekem, ki ga je obdržal vse do ukinitve dirk dobrih trideset let pozneje. Druga svetovna vojna je tekmovanja sicer prekinila, pa tudi po njej so bile razmere na Ljubelju neprimerne za organizacijo dirk, leta 1949 pa so po zaslugi prizadevnih mož iz AMD Tržič pod Karavankami končno spet zabobneli motorji. Njihovo bobnenje ni utihnilo vse do leta 1961, ko so odprli ljubeljski tunel, staro cesto pa zaprli za promet.

Pri povojni obuditvi dirk na Ljubelj je bil zelo prizadeven Mirko Hrast, ki je tekmoval tudi na pravih ljubeljskih dirkah, vse do svoje smrti pa je vozil motor s prikolico tudi na starodobniški dirki. Ker na ta način nekako predstavlja most med nekdanjimi in sedanjimi tekmovanji, je dirka starodobnikov na Ljubelj, ki je letos potekala že šestič, po pravici imenovana po njem.

Današnje dirke na Ljubelj se vsekakor razlikujejo od nekdanjih, saj starodobniki ne morejo razvijati takih hitrosti, kot so jih takrat, ko so bili novi, pa tudi v različna obdobja spadajo. S starimi dirkami jih vendarle druži ena velika podobnost. Cesta je ostala enaka, kot takrat, ko so jo zaprli, kar pomeni, da se tudi njena težavnost ni prav nič zmanjšala. Če je pomenil stari ljubeljski prelaz strah za avtomobile in motocikle že v njihovem Času, bi se ga lahko zdaj toliko bolj upravičeno bali.

Kljub težavnosti pa udeležba dokazuje, kako veliko zaupanje v svoja vozila imajo lastniki starodobnikov. Na startu je bilo več kot stodvajset lastnikov starih vozil. V glavnem so bili to Slovenci, mnogo udeležencev pa je prišlo iz tujine. Nekaj jih je bilo iz Avstrije, Italije in Nemčije, posebno velika skupina pa je prišla iz Pardubic na Češkem.

Kako resno je bilo tekmovanje, dokazuje razdelitev motorjev iz obdobja po drugi svetovni vojni, ki so bili razdeljeni po prostornini motorjev na motorje do 175 ccm, do 250 ccm in do 500 ccm.

Izjema so bili predvojni motocikli, ki so tekmovali v posebni kategoriji. Za njih je bil velik dosežek že to, da so prišli do vrha, kar je večini prav lepo uspelo. Ta kategorija je bila toliko bolj zanimiva tudi zato, ker je marsikateri lastnik starega motorja vzel stvar zelo zares in je tudi njegova garderoba bila primerna času. Tako smo na vrhu Ljubelja lahko videli tudi pravega kurirja nekdanje nemške vojske. Da bi bilo tekmovanje bolj pravično, so starejšim motociklom in tudi motoristom dodelili dodatne točke, saj je bilo za njih tekmovanje veliko težje.

Posebna skupina so bili motorji s prikolicami. To disciplino bi lahko imenovali kar paradno, saj je v njej nekdaj vozil tudi Mirko Hrast, ki je memorialu dal ime, letos pa se je z ljubeljskimi serpentinami zelo uspešno spopadel njegov sin, ki mu je na prikolici pomagala žena.

Celotno tekmovanje je potekalo bolj v znamenju motoristov, zato so bili avtomobilisti kar nekako potisnjeni vstran. Pri njih ni bilo posebnega dirkanja, saj so se med vožnjo morali približati idealnemu času. Najbolje je to uspelo gospodu Janezu Vrenjaku, ki je s svojim Volkswagnom 1300 iz leta 1965 idealnih pet minut zgrešil le za dobri dve sekundi.

Kako pa so vožnje potekale? V spodnjem delu proge ni nihče imel večjih težav, saj je cesta, razen nekaj ovinkov, dokaj ravna. Hitrosti so bile take, kot na dirkah sodobnih vozil, saj so tekmovalci skušali nadoknaditi čas, ki so ga izgubljali na zadnjih serpentinah pred vrhom. Tam naklon dosega tudi do 33%, kar se je zelo poznalo. Marsikdo je moral motorju skozi ovinke in ciljno ravnino pomagati z lastnimi močmi, v zraku pa je bilo močno čutiti neizgoreli bencin in predvsem olje. No ja, kljub temu, da je ljubeljska cesta zelo strma, motorje pa bi nekateri dali med staro šaro, je bil osip tekmovalcev veliko manjši, kot na marsikateri dirki formule 1.

Na koncu so bili objavljeni rezultati, kar pa niti ni tako pomembno. Zmagovalec je bil pravzaprav vsak, ki je s svojim starodobnikom prišel na vrh ljubeljskega prelaza, pa tudi tisti, ki jim to ni uspelo, si zaslužijo priznanje za dobro voljo.

Pozivu na dirko so se množično odzvali tudi gledalci, ki jih je bilo polno ob celi dolžini proge. Pravzaprav so imeli ogromno videti, saj je to edina dirka, ki pri nas poteka po makadamski cesti, tako da je tudi s tega vidika nekaj posebnega.

revija Avto, Oktober 1999