|
Tomaž Porekar »Zelo osebno« |
|
|
V vročih poletnih dneh pred desetimi leti sem se moral posloviti od revije, ki sem jo ustanovil in jo nato osem let urejal. To je bila revija »Avto plus šport«. Vse skupaj ni več delovalo. Predvsem zato, ker so bila pričakovanja nekaterih, ki smo bili vanjo preveč vpleteni, (zelo) različna. Po drugi strani pa je bilo tedaj še dovolj zaleta, da si je marsikdo upal storiti, kot sem tedaj napisal v prvem uvodniku v reviji, »Korak naprej«. Projekt revije AVTO je bil vsekakor korak naprej, čeprav se vse predpostavke projekta kasneje sicer niso uresničile. Bilo pa nas je kar nekaj, ki smo na področju avtomobilističnega tiska hoteli narediti marsikaj drugače. Skorajda vsi sodelavci iz revije »Avto plus šport« so se spontano odločili, da mi sledijo, pridružil pa se nam je še Martin Česenj, vsekakor najbolj ugledno in prodorno avtomobilistično novinarsko pero pri nas. Iz ekipe, ki so jo sestavljali Primož Benedik, Matjaž Bregar, Simon Demšar, Velko Glaner, Matija Janežič, Marko Krautberger in Aljoša Mrak, se skorajda vsi še danes ukvarjajo z novinarstvom, čeprav ne več vsi z avtomobilističnim. Z nami je bila tudi nepogrešljiva Martina Kuclar, ki ni bila le »vodja uredništva«, kakršna je bila njena uradna funkcija, pač pa učinkovit organizator celotnega posla in vzpodbuda vsem, navsezadnje pa je slovela tudi po odlični kavici! Za našo oblikovno podobo je skrbel Andrej Gomboc. Z vsem spoštovanjem se moram spomniti tudi preminulega Boruta Rezarja, ki je imel za naše delovanje izredno veliko razumevanje! Tako smo začeli in vsak mesec je zadeva šla naprej, čeprav nikakor ni bilo vse tako enostavno, kot smo si nekateri, tudi že z izkušnjami ustanavljanja podobnih revij, predstavljali. Revija Avto je imela sicer zelo ambiciozne cilje, a jih vseh ni bilo mogoče doseči na način, kot sem si ga zastavil. Zato smo morali poiskati pravo pot, da z njenim delom nadaljujemo in ji damo tudi primerno finančno podlago. Ta se je pokazala v povezovanju z medijem »Avto Foto Market«. Kot prvi skupen projekt sta tako »Avto« in »Avto Foto Market« izdala »Avto + Salon«, priložnostni časopis, ki je izšel prvi dan avtomobilističnega salona v Ljubljani, aprila 1999. Prvič in zadnjič se je pri nas dogodilo, da so si obiskovalci avtomobilskega salona lahko s časopisom v roki ogledovali razstavljene avtomobile, ki smo jih le dan pred odprtjem poslikali in opisali v časopisu. Vsebinska naravnanost revije Avto in doseg bralcev oglasnika Avto Foto Market sta nudila pravi okvir za uspešno nadaljevanje. Revija »Avto« je izhajala le nekaj manj kot leto in pol, nato pa smo se, s startom v »novo tisočletje«, januarja 2000, s skupnimi močmi obeh medijev podali na sedanjo pot, v združeni »AVTO Foto Market«. In dosegli smo več, kot je pred tem dosegal vsak sam; torej gre za še en korak naprej, ki je dal celotni stvari dodatno vrednost. Če se zdaj na tem mestu oziram nazaj, na »kariero« revije Avto, se spominjam veliko zanimivih in prijetnih trenutkov, predvsem v zvezi s pripravo člankov in druge vsebine, pa tudi precej takšnih, ko se je bilo treba posvečati predvsem učinkovitim rešitvam težav in preprek, ki so bile bolj ali manj finančne narave. Zdaj vem, da bi marsikdaj lahko naredil kaj drugače! Seveda pa je res, da se učiš do konca življenja. Če se hočeš! |
Na revijo Avto imam lepe spomine. Takrat sem bil v avtomobilskem novinarstvu še zelo zelen, popolni začetnik, ki je potreboval veliko pomoči pri svojem delu. Tomaž Porekar, ki je bil (takrat) edini šef, mi je bil v veliko pomoč. Zato sem mu še danes hvaležen za mentorstvo, saj se zavedam, da sem bil vsaj v prvih letih bolj kot ne nepripravljen na tisto, čemur dandanes rečemo novinarski kruh. Z leti pa je v revijo prišla nova ekipa, saj smo se stari znanci porazgubili na konkurenčni Avto magazin in Motorevijo, nekateri pa so zabredli v zasebne posle. A čeprav je že precej let, odkar revije ni več, mi je še vedno pri srcu. Saj veste, prve ne pozabite nikdar… Aljoša Mrak V času, ko je izhajala revija Avto, sem bil še študent zgodovine, zato sem z njo sodeloval le občasno. Kljub temu je bilo pisanje člankov, predvsem pa raziskovanje in pisanje o zgodovini avtomobilizma, ki je tvorili večino moje tedanje dejavnosti pri reviji, precej pripomogla k praktičnemu spoznavanju novinarskega dela, kar mi je prav prišlo pozneje, ko sem se začel z novinarstvom bolj resno ukvarjati. Matija Janežič Konec lanskega decembra smo na eni izmed mednarodnih predstavitev, za ne tako majhnim slovenskim omizjem, med pogovorom izvedli mini anketo kdo vse izmed prisotnih je kdaj v minulih letih delal pri ali za Tomaža Porekarja. Rezultat je bil zanimiv. Vključno s prisotnim avtomobilističnim PR-ovcem smo namreč prevladovali tisti, ki smo v preteklosti kdaj oddajali naše bolj ali manj uspešne tekste Tomažu in se učili trikov branže. Kljub temu, da je male skrivnosti velikih avtomobilističnih mojstrov (pre)pogosto skrival za značilnim enigmatičnim nasmeškom, ni dvoma da je nekaj naukov ostalo. Takšnih, ki jim še danes sledimo, pa tudi takšnih, ki jim prav zaradi pridobljenih izkušenj ne. Čeprav sem bil prej občasni kot redni sodelavec revije Avto in njenih predhodnic ali naslednic, so pridobljene izkušnje dragocene. In trdno verjamem, da nisem edini, ki tako mislim. Marko Krautberger
Priprava spletne strani: |
10 let revije Avto